Tema: Nagrada arhitektki Maruši Zorec

»Arhitektura ima zmožnost, da odkriva preteklost, interpretira tradicijo, gradi prostore za družbo, kjer se človek lahko počuti svobodnega. /…/ Naši projekti govorijo o trgu in drevesu, o steni in praznini, o vhodu in poti. Pot nas vodi po prostoru, svetloba ustvari sence in s tem atmosfero, ki nam pomaga začutiti čas, gibanje sonca ter videti vse plasti preteklosti. Prostori se razlikujejo v merilu, velikosti in materialu, ponujajo nam klopi za počitek, poglede in kraje za ponovni razmislek. Verjamemo, da je odprti prostor povezan s svobodo duha.«

»Priznanje je bilo popolnoma nepričakovano, saj ta nagrada ni zelo znana, so jo pa pred menoj prejeli res izvrstni arhitekti. Sem počaščena, da sem med njimi, in presenečena, da je moje delo opaženo in cenjeno v tujini.«

»Eco pravi, da je naše spominjanje podobno akciji reakcionarjev oziroma revolucionarnih skupin: ekstremistične skupine si prisvajajo tisti spomin, ki jim ustreza. Tudi mi tako ravnamo z našim spominom: selekcioniramo, obdržimo (včasih tudi na drastičen način) samo tisto, kar nam ustreza. Če si prisvojimo Ecove teze, lahko trdimo, da arhitektura ni nič drugega kot akumulacija in manifestacija spomina, osebnega ali kolektivnega.«